Krogotok čustev
Led je brez barve, vonja in okusa; ko se stopi, izpari v zrak, nato dežuje, sneži in ponovno zmrzuje. Tekoče agregatno stanje snovi, ki deli podobnost s kakšnim dragim ali poldragim kamnom, je (čista) voda, najprestižnejša dobrina v 21. stoletju. Še pred manj kot pol stoletja je bila voda – tako kot zrak – skupna last, do katere smo vsi imeli pravico, le da je vode v nekaterih predelih sveta, zlasti pa na največji celini, primanjkovalo že od nekdaj. Ne nezadostna, žal samo neenakomerna razporeditev naravnih dobrin povzroča kaos, nasilje in bolečino – vsak dan smo bližje resnici, ko bomo pod luknjastim ozonskim šotorom morali plačati tudi za zrak. Plačevali ne bomo zgolj za premikanje iz točke A do B, temveč tudi zato, da bomo – mirni kot led – dihali zrak, ki bo v lasti te ali one korporacije. Danes stane liter vode enako kot liter bencina in kriznih žarišč, kjer, navadno že tako obubožani ljudje sedaj bijejo bitko z naraščajočim številom okupatorjev vode, je vse več. Vemo, da se Zemlja od drugih planetov v galaksiji razlikuje po tem, da ima vodo in posledično življenje. Vendar pa ob ledu prej kot na življenje ali pričetek pomislimo na lepoto ledenikov in ustavljeno srce.
Dihotomija ledu – živega in neživega – predstavlja poetiko pričujoče instalacije v času. Ledeni objekti so kiparska dela, ki jih je oblikovala Elena Fajt, video ustvarja Luka Dekleva, zvoke pa uglašuje Luka Prinčič. Viseči objekti so v galerijskem prostoru prepuščeni entropiji ali podvrženi temperaturi okolja. Ko se topijo in izparevajo, se zaključuje en del razstave, drugje, v nadaljevanju instalacije, pa se zgodba šele začenja. Prostorska postavitev je zasnovana kot mehanizem: spreminjanje, taljenje valjev se snema z video kamero in fotoaparatom in posnetek, ki ga je mogoče videti na platnu, je rezultat preoblikovanja in umetnikove manipulacije dokumentarnih posnetkov. Proces topljenja ni posnet samo vizualno, ampak tudi zvočno od začetka do konca, pri čemer je taljenje mestoma pospešeno z izbrano umetničino gesto. Pod valji je nameščen ozvočen žleb, v katerega kapljajo ledene skulpture, tako da lahko sledimo zvoku minevanja in solzam novega življenja. Avdio-vizualni posnetki se tem bolj množijo, čimbolj ledene ”steklene” skulpture izginevajo. Še dolgo potem, ko bodo ledeni valji izpareli, bomo lahko sledili zvočni projekciji. Tako kot video posnetki podaljšujejo življenje umetniškega objekta, posneti zvok odmeva v deževnem koncertu ciklične večnosti. Ker so nekateri ledeni objekti obarvani črno, poleg posnetih zvokov in slike na žlebu, ki je prekrit s tkanino, ostajajo tudi sledi črnila – črno bel tako ni le video, ampak je črno bela celostna estetska izkušnja.
Prepusti me toku je večmedijska postavitev, ki vključuje ledene skulpture, eksperimentalni video, video v živo, field recodings in ad hoc procesiranje zvoka. Naravni material in tehnologija sta uporabljena tako, da ustvarita krožni mehanizem, kjer naravno izginja, tehnologija pa ostaja. Ledene skulpture se talijo in kapljajo na ozvočeno podlago, kaplje pa kot note, zapisane ena za drugo, ustvarjajo “melodijo” nove narave. Podobno se dogaja s sliko; medtem ko živi objekti pred nami izginjajo, se posnetki spreminjajo v večnost. Led postane živ material, ki tvori abstrakten film, prepreden s svetlimi in temnimi metaforami življenja, v času, kjer se pogled med črnim in belim neprestano izrisuje ali izginja, kjer je prihodnost tako svetla kot temna.
December ni le čas za nakupe, ampak tudi za razmislek. Tukaj lahko ostanete do konca.
Dunja Kukovec
november 2008
Novi 3-delni mix 
