Codeep home

Luka Dekleva

After a long lasting love for Photographic exploration, Luka joined Codeep in early 1999. It was one of many nights when Martin and Luka were enjoying good food and company, when the idea came up. The next four years were a fruitfully collaboration, creating immersive environments and thematic visuals for events such as Loungebox, SupaBreaks, 024 and Festival Pomladi. Luka s main interests are: Live Cinema, Conceptual Photography, International Gastronomy and Artistic Direction. Currently working close with Luka Pričič, the artists are developing non narrative Live Cinema performances, a process of live audio/video generation: where, for a short time, space and spectator coexist in synchronicity with the artists.
28. november 2008

Krogotok čustev

Led je brez barve, vonja in okusa; ko se stopi, izpari v zrak, nato dežuje, sneži in ponovno zmrzuje. Tekoče agregatno stanje snovi, ki deli podobnost s kakšnim dragim ali poldragim kamnom, je (čista) voda, najprestižnejša dobrina v 21. stoletju. Še pred manj kot pol stoletja je bila voda – tako kot zrak – skupna last, do katere smo vsi imeli pravico, le da je vode v nekaterih predelih sveta, zlasti pa na največji celini, primanjkovalo že od nekdaj. Ne nezadostna, žal samo neenakomerna razporeditev naravnih dobrin povzroča kaos, nasilje in bolečino – vsak dan smo bližje resnici, ko bomo pod luknjastim ozonskim šotorom morali plačati tudi za zrak. Plačevali ne bomo zgolj za premikanje iz točke A do B, temveč tudi zato, da bomo – mirni kot led – dihali zrak, ki bo v lasti te ali one korporacije. Danes stane liter vode enako kot liter bencina in kriznih žarišč, kjer, navadno že tako obubožani ljudje sedaj bijejo bitko z naraščajočim številom okupatorjev vode, je vse več. Vemo, da se Zemlja od drugih planetov v galaksiji razlikuje po tem, da ima vodo in posledično življenje. Vendar pa ob ledu prej kot na življenje ali pričetek pomislimo na lepoto ledenikov in ustavljeno srce.

Dihotomija ledu – živega in neživega – predstavlja poetiko pričujoče instalacije v času. Ledeni objekti so kiparska dela, ki jih je oblikovala Elena Fajt, video ustvarja Luka Dekleva, zvoke pa uglašuje Luka Prinčič. Viseči objekti so v galerijskem prostoru prepuščeni entropiji ali podvrženi temperaturi okolja. Ko se topijo in izparevajo, se zaključuje en del razstave, drugje, v nadaljevanju instalacije, pa se zgodba šele začenja. Prostorska postavitev je zasnovana kot mehanizem: spreminjanje, taljenje valjev se snema z video kamero in fotoaparatom in posnetek, ki ga je mogoče videti na platnu, je rezultat preoblikovanja in umetnikove manipulacije dokumentarnih posnetkov. Proces topljenja ni posnet samo vizualno, ampak tudi zvočno od začetka do konca, pri čemer je taljenje mestoma pospešeno z izbrano umetničino gesto. Pod valji je nameščen ozvočen žleb, v katerega kapljajo ledene skulpture, tako da lahko sledimo zvoku minevanja in solzam novega življenja. Avdio-vizualni posnetki se tem bolj množijo, čimbolj ledene ”steklene” skulpture izginevajo. Še dolgo potem, ko bodo ledeni valji izpareli, bomo lahko sledili zvočni projekciji. Tako kot video posnetki podaljšujejo življenje umetniškega objekta, posneti zvok odmeva v deževnem koncertu ciklične večnosti. Ker so nekateri ledeni objekti obarvani črno, poleg posnetih zvokov in slike na žlebu, ki je prekrit s tkanino, ostajajo tudi sledi črnila – črno bel tako ni le video, ampak je črno bela celostna estetska izkušnja.

Prepusti me toku je večmedijska postavitev, ki vključuje ledene skulpture, eksperimentalni video, video v živo, field recodings in ad hoc procesiranje zvoka. Naravni material in tehnologija sta uporabljena tako, da ustvarita krožni mehanizem, kjer naravno izginja, tehnologija pa ostaja. Ledene skulpture se talijo in kapljajo na ozvočeno podlago, kaplje pa kot note, zapisane ena za drugo, ustvarjajo “melodijo” nove narave. Podobno se dogaja s sliko; medtem ko živi objekti pred nami izginjajo, se posnetki spreminjajo v večnost. Led postane živ material, ki tvori abstrakten film, prepreden s svetlimi in temnimi metaforami življenja, v času, kjer se pogled med črnim in belim neprestano izrisuje ali izginja, kjer je prihodnost tako svetla kot temna.

December ni le čas za nakupe, ampak tudi za razmislek. Tukaj lahko ostanete do konca.

Dunja Kukovec
november 2008

kategorije: Luka Dekleva |      komentarji: komentiraj »

28. november 2008

Prepusti me toku

Prepusti Me Toku
“Instalacija v času”

Elena Fajt
Luka Dekleva
Luka Prinčič

Galerija Kresija
2.12. do 5.12. Galerija bo odprta 24h na dan
Vljudno vabljeni na otvoritev, ki bo v torek 2.12. ob 20:00

Več o projektu, Dunja Kukovec

kategorije: Luka Dekleva, BLOG |      komentarji: 1

8. september 2008

Schizogram

Linz 5.9.
Svež posnetek nastopa na festivalu Ars Electronica.
vse naravno in v dovoljenih količinah.
Audio Luka Prinčič
Video Luka Dekleva


Schizogram from Luka Dekleva on Vimeo.

kategorije: Luka Dekleva, BLOG |      komentarji: 1

31. januar 2008

Netmage08

FeedForward Cinema je uspešno izvedel nastop na Bolonjskem festivalu sodobne A/V kulture. Objavljen video prikazuje Miho Ciglarja, ki izvaja solo točko na vozlu zvočnih povratnih zank. Miha preko kabla v ustih prevaja elektrone, ki jih izstreli katoda televizorja v zvočni signal.

kategorije: FeedForward Cinema, Luka Dekleva, BLOG |      komentarji: komentiraj »

21. januar 2008

Elena Fajt, Spomin

Video je nastal novembra 2007 kot dokumentacija procesa. Gre za barvo ki je ujeta v led, med taljenjem prehaja skozi spodaj položeno blago in tako ustvarja odtis. Video prikazuje 36 ur skrčenih na 2 minuti, gre za razmerje med minljivostjo in večnostjo. Video je bil posnet za razstavo I. Bienala Slovenske Neodvisne Ilustracije na Fužinskem gradu.

kategorije: Luka Dekleva, BLOG |      komentarji: komentiraj »

8. januar 2008

Singing Bridges Doc.

Kratek video o naši akciji na Ljubljanski obvoznici.

kategorije: Luka Dekleva, BLOG |      komentarji: komentiraj »

21. december 2007

Singing Bridges

Ugasni luč, da boš lahko poslušala temo

Zvonovi templja utihnejo, toda še vedno slišim zvok, ki prihaja iz rož.
Matsuo Basho

Ni je reči na svetu, ki ne bi oddajala zvoka. Tudi tišino poslušamo. Njen nezven nas navadno pomirja, a v tišini prav tako lahko slišimo tesnobo. In tako čutimo zvok. Poslušanje zvoka, zvena ali glasbe je fizično doživetje, saj ne poslušamo samo z ušesi. Zvoka ne analiziramo le z razumom, čutimo ga po vsem telesu. Toda, da slišimo, se moramo neprestano učiti. Kot pravi Jodi Rose, nekaj lahko slišimo, obenem pa isto stvar lahko tudi poslušamo. Šele, ko zares poslušamo, slišimo s telesom in čutimo z glasbo. Zvok je močnejši od slike, je bolj celosten in biti gluh predstavlja višjo stopnjo invalidnosti, kot biti slep. Oči lahko kadarkoli zapremo, ušes pa si ne moremo kar tako zatisniti.

Zvokovna umetnica Jodi Rose si lahko predstavlja popolnoma prazen prostor, ampak v njem bi še vedno obstajali radijski valovi. Ko razmišlja o tem kaj pravzaprav povezuje vse najmanjše delce naše realnosti, verjame, da je to lahko zvok. Jodi zadnjih nekaj let raziskuje kako zvenijo mostovi. Ne zanima je samo kako jih slišati, temveč jih želi poslušati. S pomočjo kontaktnih mikrofonov snema zvoke in zvene visečih mostov; kabli in vse drugo kar sestavlja konstrukcijo mostu so kot strune nekega inštrumenta, ki ob vsakršni interakciji oddajajo zvok. Ko so mostovi prazni, ali če nihče noče ali mu ni treba na drugo stran, bo most igral drugače kot takrat, ko se ga uporablja. Zvok je vedno drugačen ali pa ga bomo nemara le vsakokrat drugače slišali.

Most eno stran približa drugi, je vezni člen, ki omogoči celoto in daje smisel. Most je konsenz, je izravnava, ali pa celo klik, ki omogoča misliti drugače. V nasprotju z mejo ali blokado ne ločuje, ampak povezuje. Vedno, ko povežemo dve prej ločeni polji dobimo novo celoto, ki kot taka tvori novo realnost.

Posnetki, ki nastajajo ob snemanju kablov in drugih delov konstrukcije mostu so solo koncerti, ki so jih na mostu kot inštrumentu odigrali vsi naključni udeleženci. To so večinoma avtomobili prav tako pa tudi veter in druge naravne spremenljivke vplivajo na posnetke in na končno glasbo.

Ko slišimo kako igra, resonira, vibrira ali zapoje most, smo v tem univerzumu udeleženci vsi. Nekaj neverjetnega se zgodi, ko začnemo poslušati tisto česar nismo slišali nikoli prej. To neverjetno morda niti ni tako nemogoče, je samo nekaj kar povezuje prej in potem, pred in po zasuku miselnega toka. Ko poslušamo naprej vidimo, da vsak most igra drugače, kakor je tudi vsak posnetek okolja drugačen. Ne, trenutek se nikoli ne ponovi, vendar se kljub temu zdi, da človeštvo stopica na mestu. Razvoj, vedno več, nerazumljive ali še bolje nerazumske razlike v vsiljenih načinih življenja so stalnica. Ravno zato je improvizirana glasba, ki vključuje element nepredvidljivega, pomembna. Ena največjih značilnosti glasbe, narejene s pomočjo radijskih valov, posnetkov okolja, računalniškega generiranja ipd., je ravno naključje.

Če nas metodičnost v smislu racionalnosti, planiranja ali strukturiranja ni privedla bližje resnici in smislu človeškega obstoja je lahko tudi naključje tisto, ki omogoča nove poglede in nova stanja realnosti. Dovoliti si fizično čutiti glasbo, emocionalno dojemati zvok in se predajati inspirativnim tokovom mišljenja, brez sodbe ali potrebe po afirmaciji, obenem pa raziskovati novosti, ki se pri tem procesu porodijo – se morda že jutri lahko začne vsaj delček nečesa obračati v drugo (ali drugačno) smer. Stopiti čez most, premagati bariero in s pomočjo naključja povezati nemogoče – lahko rezultira v celoti, ki bo bližje smiselnemu razkritju obstoja. Ali kot pravi Alessandro Ludovico: “Zvok prežema urbane medije. Sonični DNA urbanega okolja oddaja skozi, čez in v okolju, se neprestano spreminja in vpliva na produkcijo informacij. Sonični genom se razvija brez vsakršnega nadzora in se (ponovno) spaja ter reproducira v vedno nove oblike.

Dunja Kukovec, december, 2007

To besedilo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija. Izvod licence je na voljo na spletu, ali po pošti, na naslovu Creative Commons, 171 Second Street, Suite 300, San Francisco, California, 94105, USA.
Projekt nastaja v sodelovanju z Galerijo Kepelica in kinodvor.

kategorije: Luka Dekleva, PROJECT |      komentarji: komentiraj »

2. december 2007

Festival dates

FeedForward Cinema bo možno videti na:

Videomedeja - Novi sad 14-16.12.07

Netmage - Bologna 24-26.1.08

kategorije: Play VJ, FeedForward Cinema, Luka Dekleva |      komentarji: komentiraj »

10. september 2007

FeedForward Cinema

Magicake

kategorije: FeedForward Cinema, Luka Dekleva |      komentarji: komentiraj »

  • About
  • Projects
  • People
  • Partners

Tetkine radosti vol. 2

tetkice02.gifDrugi del Tetkinih radosti. Za starim, pozabljeni in obskurni fankići iz področja bivše Juge digajo Borka, Bakto in Woo-D. …

Beats ‘n Pieces

goodfoot-small.gif

Beats ‘n Pieces - offišal tro-delni Good Foot mix. Osrednji del nameša DJ Sushi…. intro in outro pa Borka in Woo-D.

Tetkine radosti

tetkica.jpgNovi 3-delni mix Tetkine radosti… kjer Borka, Bakto in Woo-D diggajo po exYU Funku/Popu/Rocku predvsem iz zlatih 70h in predvsem na 45kah. Poslastica za sample frike.

CodeEP dogaja

Išči/najdi

Newsletter

Aktualni projekti

  • Festival Pomladi
  • RoboVox
  • Pornogobelin
  • Breakwave
  • FeedForward Cinema
  • Singing Bridges
  • The Good Foot
  • Kategorije

  • DJ mixi
  • Video arhiv
  • Foto galerije
  • Zgodovina
  • CDP trademarks

  • SuperBreaks
  • Code Sign
  • Play VJ
  • Memory
  • The Crew

  • Martin Bricelj
  • Borka
  • Uroš Veber
  • Ozren
  • Bakto
  • Zhe
  • Woo-D
  • Dado
  • Luka Dekleva
  • Mina Fina
  • Rex




  • Codeep z vami informacije deli 2007.